Točke izginjanja by Lucija Stupica

MODRA GONDOLA

Nekoč, dolgo je tega,
je bila ulica z imenom Bregovita.
Bila je kratka, slepa ulica.
Še danes je tam. Z drugim imenom.
In na njenem koncu dva modra vagona
najkrajše vzpenjače.
Imam vse, kar pridite.
Imel je malo koruzne moke in lonček masti.
Trije otroci, najmlajši star šele en mesec.
Zagreb 1941, izgnanci brez dokumentov.
Ponoči tramvaj, več prestopanj, več številk,
otrokom neznanih, skrivališče in kraj,
kjer so se ogreli, tudi z nogavicami čez roke.
Kasneje je v sobo, deljeno še z eno družino,
prišel premog,
in tako so šli skozi štiri leta.
          Nihče ni govoril o poletjih.
Otroci so klicali z ulic: Pesek, prodamo bel pesek!
Pesek je padal. Trenutki na ulici z vzpenjačo so padali.
Podnevi takt šivalnih strojev v šivalnici odej,
ponoči nenapovedani obiski. Pesek je padal skozi
neprespane, z otroškim jokom prebodene noči –
Mama je počasi postajala stena.
Še kasneje, na meji med pravljičnim in resničnim,
iz vrzeli v spominu vstane modra gondola.
Pluje po vodi ali zraku – samo po tirih nikoli.
In zdaj se zaženejo motorji, oddaljeni takt
šivalnih strojev, modra gondola drsi v strmino.
Poskušam dihati skozi drug čas,
skozi neko drugo življenje.
Nenadoma, v bežnem trenutku, začutim,
da se ga lahko dotaknem. In nato spustim.

ZADNJA SK UPNA FOTOGRAFIJA

Nekaj zaupnega imajo med sabo,
deklica štirih let na levi strani klopi,
v rdečem plašču, z rutko čez lase,
in deček treh let z dedom na desni.
Dvorišče so zapustili že davno.
Tudi klop z lesenimi prečkami
na zakrivljenih kovinskih nogah,
postavljeno pred obledelo fasado.
Ded, na sliki je podoben Jeanu Gabinu,
ima kravato, rjavo jopico in hlače
iz gabardena. Srebrno sivi lasje
so skrbno počesani s čela.
Otroka še ne znata razgrniti plaščev
in z njima zagrniti deda. Njena
drobna dlan zastira sonce in utira
prostor pogledu v drug kraj. 

HČI IN OČE

na pločniku
v zamrznjenem sprehodu
na eni strani
mestne hiše za opečno ograjo
na drugi
vrsta parkiranih avtomobilov
tudi to je fotografija
pozno poletje je
oblečena sta svetlo
skoraj praznično
vsekakor sta videti srečno
drži jo za roko
zelo majhna je
katalog zgodb se odpira
besede
točke na zemljevidu
oblikovanje sveta
oblikovanje doma
kjerkoli že to je
kjerkoli že to je
hči
oče
korak
fotografija
korak 

TOČKA ODHODA

Namesto stare slive je hiša, namesto jablane ograja.
Spomnim se rogovilastih vej, s katerih smo metali
zelena, neokusna jabolka proti cesti, da bi se razklala
pod avtomobilskimi gumami, in odrgnin na koži.
Vse je že očiščeno, oprano, in igrače
že dolgo na smetišču večne prenove.
Lahko bi se vse začelo s potovanjem.
Z majhnim korakom in jasnim pogledom.
Z mirno tišino v očeh.
Nekaj trenutkov kasneje, morda let,
ko sediva skupaj, dva para sorodnih oči,
ljubezen, bližina, je pred nama morje,
nobenih razveseljivih barv in vedno hladno.
In edina verjetnost, ki jo poznava,
je nezmožnost izreči prejšnja življenja.
A če vsaj malo razumem ta svet, je nujno,
da pustiva poeziji, da si odmeri svoj čas.
Poezija je rob, po katerem hodiva,
rob, s katerega padava v nove skrivnost 

PISM A IN GLASOVI

Prvo
Pod oknom je mesto, a v hotelski sobi je dovolj prostora samo
za dva. Sanj ni, tako in tako je prevroče za spanje. Zapisujem
besedo za besedo. Pisma. Citati. Dnevnik potovanja. Že
pozabljene prehojene poti, da bi bila bliže ljubeznim. Zaupanje
vedno pride kasneje, tudi spoznanje,da sem zgrešila. Ne le ulice,
cel kontinent.
On
Gotovost, da ne želim umreti, ne da bi živel to.
Ne da bi živel – s teboj. Gotovost. S teboj.
Gotovost. Ne želim umreti. Ne da bi živel. S teboj.
Drugo
Na letalu. Gore mečejo dolge sence v sončnem dnevu, diši po
naju. Vračam se. Kam, ne vem. Tudi galebi letijo nizko. Kričijo,
ko so mladiči blizu. V meni je labod tisti, ki zravnanega vratu
in srepo zroč preganja vse, ki se bližajo. Na sedežu poleg mene
oče s hčerko gleda fotografije z družinskega izleta. Strah me je,
Maruša. Spodaj so meje polne. Gledajo otroke in jim želijo dobro.
Gledajo otroke in vidijo očete. Gledajo očete in jih prepuščajo
počasni smrti.
Tretje
Novi čevlji
za na pot
sedemsto in več
zamolkel takt
prepolni čolni
pritajeni glasovi
skoraj brez diha
friezland
novi čevlji
na obali
zagotovo –
neizogibno –
Cetrto
Če ne midva, si rekel. In jaz: Če skočiva v vodo in splavava iz
nje, se bova znašla na isti obali? Prepričan sem, da nama uspe.
Ljubezen je v svojem začetku vedno naivna. Nihče ne ve, kdaj
pride tisti molk. Pride in si rečeš: Dovolj je, grem. A če ostaneš,
še nisi zgradil ceste ali hiše ali posadil drevesa, in veva, kako
temen je lahko gozd in kako temne so znotraj hiše. Tvoja roka
išče mojo. Resnična je. Na isti obali sva, a to je šele začetek.
Peto
Morda ta hišica sredi gozda s prenizkimi stropi, da bi lahko
hodil zravnano, uči ponižnosti. Lesena veranda s polomljenim
stolom medlo sveti v lunini svetlobi. Nocoj ne bova spala. Morda
tudi hišica in lesena veranda ne bosta spali. Gozd zagotovo ne
spi. Odpravim se ven, po cesti v neznano. Po temni cesti skozi
gozd. Za tretjim ovinkom se obrnem. Ne maram ponižnosti,
rečem. Poiščem te in odpraviva se skupaj ven. Zapuščava hišico.
Po temni cesti skozi gozd. Za tretjim ovinkom je druga hiša.
Potrkava. Nihče ne odpre. Obrneva se proti hišici sredi gozda s
prenizkimi stropi. Potrkava. Vrata se odpro. Dovolj ponižnosti,
rečeva. Nocoj ne bova spala. Legla bova, se držala za roke in
poslušala zgodbi drug drugega.
Ona
Gotovost, da ne želim živeti, ne da bi živela to.
Ne da bi živela – s teboj. Gotovost. S teboj.
Gotovost. Ne želim živeti. Ne da bi živela. S teboj. 

V NJENI ODSOTNOSTI

ozrla sem se skozi okno
še enkrat
na manjšem dovozu je bila
parkirana bela vespa
in župnik s slamnikom
precej nenavadna slika
je že stopal proti vhodu
se popraskal po bradi
topel nasmešek in stisk roke
niste od tod
ne
tudi moja žena ni
povejte mi več o sebi
njena odeja vržena čez stol
leto diagnoz in nato klic
na kaj najprej pomislite
ko pomislite na pokojno
in vendar
in vendar sem prišla
prepozno
na skrivaj vem
kot ona živi v svojem sinu
bo on v najini hčerki
ta soba
pomislim
njen klavir v tišini
neroden smeh ob mizi
preplet zavozlanih besed
pogovor o obredu
kako
ljubimo drug drugega
prazni prostori
so vedno glasni
to jutro
je bilo vse o življenju
rdečkasto rjava in črno-bela mačka
sta jo še vedno iskali
toliko fotografij
kako
jih bomo uredili
in poletje
zdaj se pogovarjamo
ob kozarcu vode
se je začelo tako spodbudno 

O ZAČETKIH, ZAKLJUČKIH IN ŠE MALO O SREDINAH

Don’t give up, Michael. Začetki so največkrat
dobri ali vsaj povprečni, konci pa …
Želiš, da se iztečejo v nov začetek. V novo zgodbo.
Lahko bi bila knjiga, a je v resnici vrstica iz filma
z Marcom Duplassom. Lahko bi bila knjiga, rečem.
Tam nekje vmes se vsemu navkljub zgodi življenje.
Četudi teče počasi, skrajno linearno.
Kdo drug bi rekel, dolgočasno.
Lahko bi bila knjiga, že vsaj deseta ponovitev
priljubljenega filma, ki za koga drugega
nima nobene vrednosti, dolgi večeri s pogovori,
občutek, da imaš vse, ker nimaš ničesar.
Stojiš pred betonskim nakupovalnim središčem
z veliko škatlo, v njej tvoj prvi predvajalnik
in Carrackov One Good Reason. Konec osemdesetih je,
čakaš na jutranji avtobus proti domu,
potem ko si pred odprtjem že pomil tla trgovine z živili.
Vračaš se in še ne veš, kako se bo zavrtelo kolesje.
Da boš morda nekoč, trideset let pozneje, srečal smrti,
največkrat rak. Ne veš še, kako so vse te drobne slike,
kolaži naših življenj, žive le, če jih nekdo zapiše,
obnovi v pripovedovanju, spominu,
jim da vrednost, odsev.
Ne veš še, da bo tam nekje iskren trenutek,
ko boš zmogel reči, da potrebuješ zaključek.
A ga ne boš našel. 

OČI

Ostala je le zapletena čipka gub,
veliko grenkobe, mnogo manj ljubezni
v hiši, ki ni nikoli dišala,
smrt je tu, a ne ve, kako naj ji streže,
s kremo ji hči namaže presušene ustnice,
utekočinjena hrana, čaj, stekleničke,
šepeti obiskov, odkašljevanje,
pogledi skozi okna,
ponavljajo vajo umiranja,
strmi, kot bi predobro razumela,
da je telo budno
in še živo v očeh,
samo v očeh.

MED DRUGIMI

Nekdo je mrtev in se kar naenkrat pojavi med drugimi.
Inger Christensen 

Cirusi, kodravi prameni las,
ne polagajo senc na pot.
Od daleč segajoče svilnate roke so.
Ledeni kristali oblakov kot riž
nežno rosijo na črne obleke.
Za hip še sama skočim v smrt.
Kot novorojenka. Ki še vidi navznoter.